Mama.

Končno. Sedim in pišem. Danes je moj dan. In danes, želim, hočem in moram pisati. Zame, za moje drage in za vas.

Danes smo odšli na izlet. Prvi »malo večji« izlet od kar za našimi vrati domuje še en fantič. Po obdobju slabega vremena, bolezni in res nore viroze, sem si resnično želela, da je vsaj en dan drugačen. Da malček napolnim baterije. In tako smo zavili proti obali. Tja grem vedno rada. Tam je še vedno delček mene. Tam so še vedno moji kotički in moje ulice. Tam še vedno sije sonce in morje diši in … imajo že najboljši sladoled! J Tako sva z Matejem načrtovala, da prispemo v Koper ravno za mašo, potem gremo na kosilo, Aniki sva obljubila metanje kamenčkov v morje, jaz pa sem sanjala o kavi z najboljšo »penco« in tortici. Potem pa, da se še malček naužijemo sonca, en sprehod po Škocjanskem zatoku in domov. 

In smo šli. 

Prišli smo malček kasneje. Kdo bi si mislim. Otroka sta cel teden vstajala že pred sedmo, danes pa smo enega mogli prebuditi. Nič hudega, ulovili smo zadnjo mašo, mimogrede srečali  ljudi, ki jih je vedno lepo srečati J. In se je pričelo. Anika je bila lačna in zaspana. Pa zeblo jo je. In ona res ne bi nesla butare, kljub temu, da je zadnjič uprizorila pravo živčno vojno, ko sem jo pospravila na svoje mesto, da bo dočakala nedelje. Po dobrih dvajsetih minutah je protest uprizoril še Lenart in tako samo dočakali konec maše sredi samostanskega dvorišča. No, namen dober, vse dobro.

Bili smo lačni. Najprej smo mislili iti kar peš, a sva preudarno premislila, da bo bolje, če gremo z avtom, ker bomo potem lažje nadaljevali po našem programu. V petih minutah vožnje je Anika zaspala in … No, verjetno bo dovolj. Nekje v nadaljevanju dne smo le na hitro zbasali kosilo, oba previli in celo videli morje in seveda vrgli kamenček. Kavo in tortico sem že prebolela. Smo pa vsaj dočakali sladoled. Tudi to nekaj šteje. In potem smo srečno prispeli domov. Opis vseh ostalih podrobnosti bi presegel omejitev znakov :). Vsaj zdi se mi :).

Tako. Ni mi uspelo narediti sijoče fotografije mame z dvema otrokoma. Kaj šele družinsko. Po prihodu domov sem dojenje Lenarta podaljšala v rahel počitek in sedaj, sedaj polnim baterije. 

Vedno bolj spoznavam, da biti mama ni nobena romantika. Sploh ne v naši družbi, ki od tebe zahteva, da si popolna mama, popolna žena, popolna prijateljica, popolna hči, popolna sorodnica, popolna delavka, popolna v izgledu in popolna v svoji karieri. Pa še kaj bi se našlo. Saj res, mama s popolnim stanovanjem ali pa kar hišo, brez sledu o prahu in nepomiti posodi. In ko kaj od tega odstopa od subjektivnih meril popolnosti, ti vsi znajo povedati kaj bi lahko in kaj nisi in kaj moraš. Predvsem tisti, ki vedo o materinstvu le iz knjig na faksu, po treh pogovorih ali opazovanjem  družine v parku. 

Toda jaz nisem te sorte mama.  Jaz nisem popolna mama. In roko na srce, nobena ni.  Verjamem pa, da smo dane otrokom in otroci nam z razlogom. In da smo zanje najboljši približki popolnosti. A ne popolnosti, ki jo danes kaže ta svet. Prav nasprotno. Prav v tej svoji nepopolnosti smo najbolj popolne. Najbolj materinske, najbolj ranljive in najbolj ljubeče obenem. In zato vas danes občudujem, drage mame. In občudujem sebe. Da smo sprejele ta dragocen dar v naša življenja. Pa naj bo eden, dva ali pa enajst. Ni samoumevno. In vsaka mama to ve. Mama ve. Samo mama. 

Zato si danes dovolim praznovati. Za vse bitke in boje. Zmage in poraze. Za vse solze, tiste težke in tiste radostne. Želim praznovati, ker mi je dano imeti v naročju ti dve življenji. Nežni in krhki. In res je, nisem več stara Danijela. Sploh ne tista Danijela, ki živi milijon spontanih trenutkov dnevno, ki redno obiskuje prijatelje in znance, ki si vsak teden vzame čas, da prekliče pol imenika in se spomni vseh rojstnih dni. In moja posoda ni pomita, cunje trenutno niso oprane in moja diploma še vedno čaka na seznamu neopravljenih dolžnosti. Konfekcijsko številko bi lahko krasili drugačni znaki in tisto prazno sobo bi res že za potrebo spravila v red. Aja, pa več družabnega življenja bi morala imeti in čas zase in seveda, za moža. Spet sem ga pozabila v kupu sindroma popolne mame.

A jaz še vedno praznujem. Ni mi potrebno pisati zakaj, kako in čemu. Te stvari so del srca in tam ostanejo. Skrite, nežne, moje, najine in naše. Hvaležna za to neizmerno bogastvo, ki ga lahko zrem vsak dan. Za moža, brez katerega ne bi imela tega, kar imam. Hvaležna za ljudi, ki ne žugajo s prstom kaj vse bi še mogla in česa nisem, ampak le stojijo poleg. Da se lahko, trudana od teže dneva, za trenutek spočijem na njih ramenih. In za tiste, ki vedo, da ne morejo razumeti, a vseeno spoštujejo. In hvaležna zase. Za mojo materinsko moč, ki me pusti odprtih ust. In nemoč, ki me žene naprej. Po boljšem. Ne po popolnem, ampak po boljšem.  

Hvaležna.

Naša sveta družina

Da, mi smo sveta družina.

In ne, ne proglašam nas za svetnike. Še manj za ljudi z nadnaravnimi sposobnostmi ali za družino z domačim dnevnikom izredno plemenitih dejanj, ki bi lahko postal svetovno znan priročnik o uspehu. Žal, to nismo mi.
Mi smo navadna družina. V resnici mi je bolj všeč, če rečem, da smo posebna, ker je taka pravzaprav vsaka družina. Naša družina šteje štiri člane in še neznano število tistih, ki so (upam), ne samo v najinem načrtu. Trije se trudimo, da nam bi bilo lepo na tem zemeljskem življenju, četrti pa skrbi za nas od zgoraj. V to ne dvomim.

Rada se ozrem nazaj, sploh ob koncu leta. Ne zato, da bi objokovala seznam neuresničenih želja ali ciljev, ampak iz enega čisto drugega razloga.
Ko se tako oziram na minulo leto, najprej utihnem. Saj poznate občutek, ko pred neko veliko, lepo in velikokrat tudi težko in bolečo stvarjo, dogodkom ali najbolje, kar pred življenjem, človek utihne. Vse, kar bi rekel, bi uničilo to, kar nam je in nam je bilo dano.

Veste, težko leto je bilo to. In bilo je eno lepših. Če pričnem z lanskim adventom, lahko rečem, da smo začeli v "stilu". S pričakovanjem in velikim zaupanjem, da nad nami bdi nekdo, ki ima načrt, nekdo, ki ima odgovor in razlog za vse neprespane noči, molitve in krike prošenj, ki so prihajali iz najinih src in src ljudi, ki so nama blizu. Šli smo naprej. V zahvali, da je tisto najbolj kritično za nami in z velikim spoštovanjem ter zaupanjem.
Okrog petega meseca nosečnosti sva izvedela, da imava dva meseca časa, da se izseliva iz stanovanja. Ničkolikokrat sem v tisti šali na skrajni meji obupa rekla, da nama manjka samo še osel in bova kot Jožef in Marija na poti do Betlehema. Preiskala sva vse kar se je preiskati dalo, prijatelji in sorodniki so iskali z nama in le nekaj dni, preden bi se morala izseliti, pa še vedno nisva vedela kam, so nama streho nad glavo ponudili popolni neznanci. V petek sva prosila, v ponedeljek smo že pripravljali stanovanje. Danes so to za najino družino ljudje z velikim tiskanim L-jem na začetku. Ne srečamo se velikokrat, a vedno ko se, mi je ob njih toplo.

Tako je naša družina imela prostor, kjer je zares lahko postala družina. V preprostem malem stanovanju, v vsej sveti tihoti (in včasih v svetem kriku) in občudovanju. Ja, rodila se nama je Anika. O tem sem že pisala in stvari ne bi rada podvajala, toda, še enkrt moram reči, njeno rojstvo je čudež in to, da je danes v najinem naročju je čudež. Včasih si želim, da bi bila tudi moja, najina, naša zgodba ena izmed tistih "romantičnih" porodnih in poporodnih zgodb, kjer gre vse brez zapletov in stvari preprosto stečejo. Taka, kjer z lahkoto v nekaj urah rodiš, taka, kjer lahko do onemoglosti poljubljaš svoje dete, ga gledš kako zaspi na tvojih prsih, taka, da že po enem tednu nase oblačiš svoje stare hlače in čez dva meseca po plaži hodiš s ploščatim in nestrijastim trebuhom ...  Toda naša ...naša zgodba ni taka. A je vseeno lepa.
Po dobrih treh mesecih življenja v troje, je prišel ponovno čas selitve. Ja, najin otrok se je v svojih petih mesecev življenja preselil večkrat, kot se preseli povprečen slovenec v vsem svojem življenju. Seveda kljub začetni navdušenosti tudi tokrat ni šlo brez zapletov in smo, namesto v svojem novem stanovanju, še vedno kot nomadsko ljudstvo, potujoč med enimi in drugimi starši. Ponovno z velikim zaupanjem in hvaležnostjo, da se bo prvi sveti večer zgodil tam, kjer se mora.

Poleg te zgodbe, no, res majhnega delčka te zgodbe, nosi še vsak svojo, osebno zgodbo, ki je hkrati naša. In tudi moja osebna zgodba tega leta je težka zgodba. Njeno pravo vrednost sem spoznala nedolgo tega. Nekje sredi svoje nepopolnosti, grešnosti in ranjenosti. Tam kjer, saj veste, obmolkneš. Tam, kjer zaradi težkih in grdih stvari nastane prostor. Svet prostor. Tam, kjer odpreš vrata ljubezni. In verjemite mi, to narediti je včasih presneto težko. A tako zelo nujno. Tako človek postaja svet. Ne zaradi svojih zaslug in dosežkov, ampak zaradi nekoga, ki potiho stopa v ta prostor. 
Tu se rojeva in raste naša družina. V najbolj razmetanem stanovanju, ki mu brez pretiravanja trenutno lahko rečem štala. V grdih in umazanih srcih, ki zmorejo odpuščanja in ljubezni. In tako postanejo lepa. Postanejo Betlehem. Kraj rojstva in prebivališče Boga. In tam, kjer prebiva on, tam je svet prostor. Blagoslovljen prostor. In tako smo mi sveta družina. Zaradi tihih posegov Boga v naša življenja, v našo pot in naše odnose. Poglejte v svoja življena in videli boste, da so sveta. Ne popolna, ampak sveta.

Svetloba neke teme

Par besed v nekem večeru je bilo dovolj, da so mi misli zbežale v tople, pa čeprav mrzle dni.
Ljubim adventni čas in nič manj ne ljubim božičnega. Romantična duša ali pocukrana ženska, to presodite sami, jaz samo vem, da sem srečna.
Čas ki prihaja, no, je ravnokar prišel, mi je res pri srcu. Iz leta v leto bolj. To je res en poseben čas.  Zgodi se..no dogaja se, da izvlečem na plano tudi kaj nepotrebne krame (bel svečnik, čajno svečko v rdečem kozarcu, svečo z aromo vanilije, svečo za na okensko polico...), mogoče se celo usmilim katerega  od tisočih porcelanastih angelčkov :). V tem času skuham hektolitre čaja, vseh možnih okusov, tudi takrat, ko nisem žejna. Prijetno je pač zvečer, ko se vse umiri (no, ta leta se je, letos bomo videli :)), sesti na kavč, okoli sebe oviti toplo rjavo odejo, pa čeprav termostat kaže 24 stopinj in je to znak, da je z menoj že res nekaj narobe, ter sam ali še bolje, v dobri družbi najprej greti svoje roke ob rdeči skodelici čaja in nato požirek za požirkom razvajati svoje brbončice. Ne branim se niti punča ali dobrega kuhanega vina. In kakšen piškot mora biti zraven. Tisti "ta pravi", izpod domačega valjarja, z nepravilnimi robovi in s par črno obarvanimi lepotci, ki so si sredi kaosa nekega kuharskega dne, privoščili minuto preveč v pečici.
Obožujem ta čas, ker je to čas drobnih pozornosti. Eden lepših večerov je zagotovo miklavžev. Stari je res faca! Vsako leto si izmisli kaj novega. Kaj preprostega, lepega, unikatnega, kaj takega, da prav narahlo poboža dušo in če je to en bonbon, je tisti večer bolj slasten, kot vse ostale dni v letu. In če slučajno zapremo oči prej kot potrka pred vrati, takrat (to mislim popolnoma resno), nastaviš budilko ob uri za katero navadno misliš, da ne bi preživel, če bi se moral zbuditi, a tisto jutro...ni problema. Dremež ni potreben in tako ob štirih zjutraj v pižami in z razkuštrano firzuro že obuvaš svoje nove nogavice. S polnimi usti seveda.
V ta čas sem zaljubljena, ker lahko tri dni izbiram recept za piškote, ki nato izginejo v petih minutah. Vonj po njih pa kar ostaja in ostaja.
Trije sveti večeri morajo biti sveti. Amen. To zame pomeni, da so brez telefonov in računalnikov od blagoslova naprej. Večerja je praznična in če mislite, da to pomeni količino hrane, ki jo ne bi mogel pojesti niti skupaj s svojimi sostanovalci v bloku, se motite. Praznična večerja je zame tista večerja, kjer da vsak svoj delež. Ne samo žena ali mama, amapak vsi. In praznična večerja niti ne pomeni, da mora biti popolna ali pa vrhunec kulinaričnega življenja neke družine. Verjemite, francoska solata in pečenice so več kot odlične.
Sveti večer mora imeti prostor za molitev. In za blagoslov. V to sem zaljubljena od malih nog, ko je stari tata na staro ponev stresel žerjavico in oljčne ter lovorjeve liste, s sestro pa sva v dimnem oblaku hodili z blagoslovljeno vodo in namočili vse, od jaslic do Sivke v štali.  In nato sledi večer, ko je dovolj, da mirno sediš, olupiš stoti arašid, klepetaš ali igraš Človek ne jezi se, kjer ti sestra poje vse figure tik pred varnim zavetjem, tebe pa upravičeno prešine misel, da je to igra z najbolj nelogičnim naslivom. Še dobro, da v ozadju igra ponavljajoča se Sveta noč. Ko si tako sit, no, bolje malček prej, kot takrat, ko iza kupa manadrinovih olupkov ne vidiš ostalih članov, takrat je čas, da si blečeš topel pulover in plašč, ter se k polnočnici odpraviš peš. 5 kilomterov ali 5 metrov, če je mogoče vsaj toliko, da nos postane malček rdeč in si želiš, da bi si ovil okrog vratu tudi šal.
Ja, tudi jasilce so bile pri nas in so tudi v najinem domu nekaj, kar ima poseben prostor. Preden dobijo končno obliko, se je potrebno parkrat skregati in se nato opravičiti ter skupaj postaviti še zadnjega pastirca z ovco na rami. In to ne 14 dni prej, ne, največ dan prej,še najbolje pa kar tisti dan.
Lepo se je nato zbirati ob njih. Bodisi s prijatelji ali sam sredi težkega dne, ko zreš v dete  in verjameš, da bo zmoglo velikih reči. Ali pa ja, s prijatelji, ko tradicionalno vsako letos okupiraš kuhinjo svoje mame in jo prijazno prosiš, da skuha nove klobase, ki so v kombinaciji z vloženim korenčkom in  sveže pečenim kruhom stare mame, sestavni del praznikov. Ti pa skupaj s prijatelji ugibaš katero novost je stari tata postavil na jaslice...Enkrat je to sprehajajoči se pastirec, drugič skalni vodnjak ali pa Tina Maze, ki je ravnokar odsmučala veleslalom po mahu.
O voščilnicah, ki morajo priromati in odromati raje ne bom kaj dosti ... Mogoče kaj več o tem takrat, ko ne bom zaželela toplega božiča šele 27.decembra.

Oprostite moji nemirni duši, ki je skupaj spravila par niti malo logično zaporednih stavkov in misli. Toda...saj veste kako je, ko nečesa tako močno, močno čakaš, da v nekem evforičnem trenutku pozabiš kako bi kaj moralo biti...Pustiš, da je tako, kot je. In takšen je danes moj zapis.
Prav kmalu se namreč prične. In če nism še omenila...Ta čas mi je pri srcu, ker v resnici ni poln, ampak prazen. Prazen v globinah naših src. In ta čas se prične s temo. Popolno temo. Zato bom sedaj ugasnila še zadnjo luč v sobi in pripravila prostor, da bo tam nekoč lahko posijala luč.
Ne spreglejte je!
 

Takšna pač sem

Ljudje zmoremo marsikaj. Poleg vseh lepih stvari, zmoremo tudi najbolj kruta dejanja. Takšna, da ob njih utihnemo, takšna, ki nas minute in  ure, mesece in leta razžirajo in nam ne dajo miru. Noči postajajo kratki dremeži, iz katerih te prebujajo dejanja in besede, ki zarežejo do kosti. Zmoremo dejanja, ki pozabijo na človeka ob meni in zmoremo dejanja, ki ranijo.

Včasih obnemim nad močjo zla, ki nam hoče vzeti lepoto ljudi in nas samih. Ne vem točno, kaj mu je najljubše ob tem, ko padamo, a zdi se mi, da je nadvse vesel, ko nas sliši reči: "Takšna pač sem, takšen pač sem, takšen pač je."Verjetno je to njabolj kruta sodba, ki jo lahko človek da sebi ali drugemu.
Dobro leto nazaj sem se pogovarjala z osebo, ki je svojega moža vedno zagovarjala s tem, da pač tak je in, da se je sprijaznila s tem. Takrat sem jo vprašala, če je ob tem zares srečna. Odgovora do danes nisem dobila. Vsaj ne iz njenih ust, lahko pa ga preberem iz njenega življenja.

Takšna pač sem. Obrabljena fraza tisočih izgovorov.  Zdi se mi, da ljudje, ki to neprestano govorijo, pravzaprav ne poznajo svoje prave lepote. In verjetno se vam sedaj zdi, da že pošteno zapletam svoje misli, toda ... Da, ljudje moramo raziskovati, moramo se poznati, da bi lahko v polnosti uresničevali svoje poslanstvo. Moramo vedeti, da pač "taki smo" - veseli, trmasti, hitre jeze, ranljivi, občutljivi, zaljubljeni v zbiranje poštnih znamk ali v visenja na krkhi veji visokega drevesa z glavo navzdol. Ali pa takšni, da ne maramo do minute natančno načrtovanih urnikov, da je slivov sladoled zadnja izbira in ležanje na kavču sredi sončnega dne prijetno. Vse to in še veliko več  je del nas. A to ne pomeni, da takšni smo, kajit vsaka minuta nam daje možnost, da postanemo boljši. Torej, ne takšni kot smo, amapk boljši.

Lažje je reči "takšna pač sem". Ali pa "pusti jo, saj veš, takšna pač je."  Lažje je požreti in iti naprej, češ, saj je vedno bilo tako in vedno bo. Toda mislim, da to ni prava pot. Da na tak način ne morem rasti jaz, ne more rasti moj zakon in ne moja prijateljstva. Spoštovati nekoga, ne pomeni, obmolkniti. Ne pomeni niti vsemu prikimavati. Spoštovati pomeni sprejeti, tudi težke stvari človeka ob meni ali pa mene same in po svojih močeh pripraviti prostor, da ne ostanemo samo tam. Da, pripraviti prostor, kjer si bom dovolila in upala biti boljša. Pripraviti prostor, ki bo človeku poleg mene dal vedeti, da verjamem vanj.

Iskanje potrditev s tem, da "pač takšna sem", ne pelje naprej. V njem ni prostora za spreobrnjenje, ni prostora za človeka, ni prostora za Boga. Kajti on je tisti, ki obrača in obrne. Tisti, ki sprejema in spreminja, tisti, ki odpira oči in tolaži. On je tisti, ki nam pravi, da smo lahko še boljši. Pravzaprav nas s svojim zgledom vabi na to pot. Pot, po kateri stopam z vsem kar sem in dopuščam, da nastaja nekaj novega. Nekaj, kar je veliko večje od mojih spoznanj.

Najin čudež

Zgodba zadnjih mesecev je zgodba življenja. Zgodba solz, smeha, zgodba strahu, ki pretresa in zgodba zaupanja. Je tudi zgodba prijateljstva in nemoči. Je zgodba nore ljubezni, ki je ni moč razumeti.

Govorili so mi, naj si privoščim dokler si lahko, naj grem na dopust in cenim mir,ki ga imam. Govorili so tudi, naj se naspim, ker prihaja kalvarija neprespanosti in neutolažljivih jokov. Opozarjali so me, da ne bo nikoli več tako kot je bilo. Da je konec mirnih dni in brezskrbnih korakov.

Sedaj sem tu. Srečna.

Rojstvo najine Anike je čudež.  Mogoče se komu zdi rojstvo nekaj samoumevnega, naravnega, normalnega ... No, meni ni. Veliko več je kot to. Da, veliko več. Mogoče mi je to jasno zato, ker vem kako je, ko ti povedo, da je tvojemu otroku pri devetih tednih prenehalo biti srce. In ne, ne trudite se s prepričevanjem, da je to le nek skupek celic, še manj koristno je deljenje nasvetov, da je za vse bolje, če je življenja konec sedaj kot pa da bi se rodil in imel kakšno "napako". Mogoče mi je jasno zato, ker je presneto malo manjkalo, da bi se zgodba ponovila ali pa mogoče zato, ker še takrat, ko sem jo držala v naročju nisem vedela, če nama bo namenjena skupna pot domov.
Da, življenje najine Anike je čudež. Malo, nebogljeno bitje, ki ga lahko ne bi nikoli videla. A sedaj je tu. In niti za trenutek si ne morem predstavljati, da bi ta zgodba imela drugačen razplet.

Življenje najine Anike je blagoslov. Velik blagoslov. Blagoslov za naju in ljudi, ki so del te poti. Je nekdo, ki naju uči najlepše molitve. Molitve, ki je nemo čudenje in veselje ob bližini nekoga, ki te ima rad. Tako preprosto se zdi ...

"Ali je lepo biti mama?" me je pred kratkim vprašalo neko dekle. Da, lepo je biti mama. Lepše kot sem si lahko kdaj predstavljala. Biti mama je nekaj najlepšega in najtežjega obenem in niti za trenutek ne bi želela, da je drugače. Ljubezen namreč zahteva. Nikoli ni preprosta, nikoli. Ljubezen zmore nemogoče stvari. Nore reči zmore. Ljubezen je rojstvo življenja. In vsako rojstvo je mala smrt. Smrt moje sebičnosti in egoizma, da lahko tam nastane prostor za nekaj več. In to mora boleti. Vsaj malo.

Danes, ko sem že preživela dva meseca in pol manj prespanih noči, ko sem že tolažila neutolažljiv jok, danes, ko sem se že morala odpovedati potovanju na konec sveta in nori zabavi in danes, ko bom verjetno spet pojedla  kosilo v svetlobno hitrem času, da, danes se bom znova zahvalila. Vem, rekli bodo, da to pravzaprav ni še nič in da najhuje šele prihaja. Jaz pa še vedno verjamem, da je kaj veliko hujšega, kot gledati nejvečjo umetnino Boga v svojem naročju.

Da življenju

Moje misli so zapolnjene s premišljevanjem o smislu življenja. O tistem najbolj skrivnostnem odgovoru na vpršanje mojega bivanja, poslanstva, poklicanosti ... In obenem ne morem mimo zastavljanja istih vprašanj ob pogledu na človeka poleg mene. Ob pogledu, na človeka, na življenje v meni.

Opazujem kako nas je tok popeljal v svet udobja. V svet svobode, kot jo radi imenujemo. Svobodo brez pravil, brez meja, brez obveznosti, brez trpljenja, brez odrekanja ... Pa je to res svoboda?
Svoboda je veliko več. Presega moje želje. Velikokrat egoistične in zastavljene tako, da po najlažji poti pridem do svojega udobja, ki mi pripada. A če bi se zavedali svojega bistva bi spoznali, da je ni večje svobode. In to bistvo je Ljubezen. Iz nje in za njo izhaja moje poslanstvo ali poklicanost, če vam je ljubše. Ljubezen ni egositična, ne more biti. Da, brezmejna je.
Svobodna. Svobodna, ker ve, da je njeno poslanstvo čuvati ta dragocen dar in ga obenem iskati v vsakem človeku ter ga podarjati naprej.

Pot postane lažja. Lažje sprejmeš človeka ob sebi, ker veš, da je njegovo bistvo enako mojemu, le da mogoče te lepote v sebi še ni našel. In tako tudi ob pogledu na življenje, ki se tiho pripravlja na svoj prihod ne moreš mimo te lepote. Mimo tega čudeža brez katerega ne bi bilo mene, tebe, njega.
In tu, dragi moji, ne gre za izbiranje ali je to življenje dovolj popolno, da sem ga pripravljen sprejeti v naročje. Ne gre za iskanje plusov in minusov, če si to življenje, ustvarjeno iz Ljubezni in za Ljubezen, zasluži moj pritrdilni odgovor "da življenju". Ljubezen ne postavlja pogojev. Ljubezen je ali pa je ni, kajti to, da nekomu pritrdim svoj "da", ker ustreza mojim standardom, ne more biti ljubezen. Ljubezen je da, ki ostane da. Za vedno.


Toda najprej se moram zarezti vase in tam najti Ljubezen. Sprejeti jo moram in s tem, ko jo sprejmem, jo dajem.
Mi lahko kdo vzame to svobodo?
Ne, ne more.
In povem vam, popolna je.

http://poptattoos.com/wp-content/uploads/2015/05/Flock-of-birds-rending-from-a-dandelion-2015.jpg

Včeraj sem plesala

Ja, včeraj sem plesala. Z majhnimi koraki po kuhinji. Bila sem srečna. Preprosto zato, ker sem lahko pekla kruh in ker je bil to že četrti dan zapored, ko me ni nič bolelo. Pa Matej je bil na kavču, z zvitim gležnjem, a po dolgem času sva čisto v miru preživela par dni skupaj.

Mislila sem, da vem kako je vsak trenutek podarjen. Mislila sem tudi, da vem, kako še zdaleč ni vse odvisno samo od mene. A sem se morala ponovno učiti. Učiti zato, da bi znala in zmogla to živeti. 

Z danes na jutri sem obležala v postelji za več kot mesec dni. Ne bom tajila, da včasih prav z veseljem popoldne ležem na kavč ali pa zjutraj kakšno uro podaljšam. Toda biti samo doma, kar naenkrat izpustiti tisoč in eno stvar iz rok in le ležati, čakati in upati na najboljše, to mi res ne gre. Krivično, nepošteno, Bog mi vse samo jemlje. Ja, precej sem »prejamrala«. Pa ni bilo nič bolje, ne zame in ne za ljudi okrog mene. In sem spet prišla do tistega »sprejmi«. Vsak dan znova.

Sprejeti vse strahove in dvome, sprejeti skrbno pomoč moža, sorodnikov in prijateljev, sprejeti vse migrene in ure čakanja, da mine, sprejeti jemanje krvi, ki ga resnično ne maram, pa vse neprespane noči in spodbudne besede. Predvsem pa sprejeti lastno nemoč. In prositi. Narediti prostor za ljubezen. Ljubezen Očeta, ljubezen moža, ljubezen prijateljev ...

Toliko lepih stvari se je zgodilo za temi štirimi stenami v tem mesecu. Takšnih, ki bi jih verjetno spregledala v norem tempu življenja. In današnji svet me želi večkrat prepričati v nasprotno. Včasih mu celo verjamem, toda danes ne. Danes vem, da človeka osreči le to, da sprejme poslanstvo, ki mu je zaupano, tudi tisto, za štirimi stenami v postelji, s skuštrano glavo in pretegnjeno pižamo. In takrat lahko svobodno zaplešeš po kuhinji, ko se iz pečice že vije vonj domačega kruha. Ja, danes sem srečna in hvaležna.